Jure je zamišljen izključil računalnik. Pozno je bilo in že dvakrat je prav nemarno zazehal na vsa usta. Še dobro, da je bil sam v sobi! Babica bi ga gotovo okarala. Zlezel je v toplo posteljo, a oglas, ki si ga je pravkar ogledal na spletu, mu ni in ni šel iz misli. – Takšno baterijsko svetilko bi si želel, je pomislil. Sveti kot žarometi v profesionalnem gledališču ali pa na koncertih … Ampak, kako do nje? Trgovine so zaprte, da bi jo naročil prek spleta, bi moral prositi starša, a si ju ne upa motiti, imata že svoje težave z delom na daljavo in veliko skrbi, če bosta sploh lahko ohranila službo po novem letu. Babice tudi ne bo prosjačil, reva komajda shaja z borno pokojnino. Tu bi lahko pomagal samo čudež, je še tiho vzdihnil in potonil v globok spanec …
Ko je vstal je pod jelko dobil darilo. Na njem je bil listek, na katerem je pisalo “za Jureta od Božička”. V škatli pa je bila svetilka, prav takšna, kakršno je videl na oglasu. In to sploh ni bila navadna svetilka! Bila je čudežna svetilka, ki je izpolnjevala želje. Jure se je začudil, kajti na oglasu ni bila videti tako čarobno. Zaželel si je piškotek in ta se je v trenutku pojavil zraven njega. Presenečen je šel pokazat svetilko mami, in ko si je zaželela novo majico, se je ta pojavila poleg nje. Tudi mama se je čudila sposobnostim te napravice.
Jure si je želel še toliko stvari, da jih ni imel več kam spravljati. Novica o tej svetilki se je kmalu razširila po celem mestu. Zdaj so vsi želeli imeti svetilko in zato je Jure dobil približno 30 telefonskih klicev na dan. Vsi so ga spraševali, kje je dobil svetilko. Čisto se mu je zmešalo. Ni jih mogel več prenašati in utapljal se je v obupu. Svetilko je želel vreči stran. A preden mu je to uspelo, se je ta pokvarila od toliko želja. Vrgel jo je v koš za smeti in stekel v sobo. Na postelji je bridko zajokal. Telefon pa je še vedno raznašalo od telefonskih klicev. Izklopil ga je in skril na čisto drugi konec stanovanja. Božičku je napisal pismo:
Dragi Božiček!
Svetilka je odlična, preodlična. Moral sem jo vreči stran, a bi si želel nove, ampak take, za katero bi vedel samo jaz. In ne bi vsebovala nenavadnih čudežev – kot ta.
Lep pozdrav
Jure
Bil je zadovoljen s pismom. Naredil je smrečico iz papirja in pod njo spravil pismo. Olajšano se je odpravil spat. Naslednje jutro njegovega pisma ni bilo več. Bilo pa je Božičkovo pismo:
Pozdravljen!
Svetilko pojdi iskat v smeti. Delovala bo samo, če jo boš nujno potreboval. Baterij pa ti nikoli ne bo treba menjati. Vedno bo polna energije.
Lep pozdrav
Božiček
Odšel je do smeti, a so bile prazne, saj jih je očka ravno odnesel. Na cesti je videl tovornjak za odvoz smeti.Tekel je za njim, a ga ni ulovil. Nato se je odločil, da bo šel domov. Doma je odprl računalnik in poiskal, kje se nahaja komunalna družba, ki mu je odpeljala svetilko. Ugotovil je, da se bo tovornjak, v katerem je bila njegova svetilka, kmalu ustavil na sosednji ulici.Vzel je kolo in odvihral tja. In res je tam bil tovornjak. Gospoda, ki je vozil tovornjak je vprašal, kako bi lahko dobil svojo svetilko nazaj iz tovornjaka. Gospod ga je debelo pogledal (takšnih vprašanj ni bil navajen). Jure ga je vprašal, če je videl kakšno povarjeno svetilko. A seveda je ni videl, saj ni pogledal, kaj je v vrečah za smeti (tega bi se vsak naveličal). Čeprav je gospod ni videl, jo je Jure pričel iskati.Odprl je vsako vrečo in jo prebrskal (to ni bilo najbolj prijetno), a svetilke ni bilo v nobeni. Na robu smetišča se je nekaj svetlikalo. Šel je tja. A to ni bila svetilka. Spomnil se je, da mu jo je lahko kdo ukradel. Ko je odlagal svetilko v smeti, ga je verjetno kdo gledal.
Ko je hodil proti domu, je razmišljal, kje bi še lahko bila svetilka in kdo mu bi jo lahko ukradel. Nato se je spomnil, da jo je prvemu pokazal svojemu najboljšemu prijateju, zato se je napotil k njemu. A on je ni imel. Razmišljal je, ali imajo na smetiščih kamere, da zasačijo kakšnega lopova ob kraji. Odločil se je, da povpraša na glavni ustanovi komunalnega podjetja. Do tja je hodil samo deset minut. Napotil se je k šefu komunale. Njegovi sodelavci so mu povedali, da o kamerah na smetišču ne vedo prav nič. Napotili so ga k njihovem šefu. Ta mu je povedal, da svetilke ne more dobiti nazaj in da nimajo kamer. Zato se je Jure žalosten odpravil proti domu. Gledal je v tla in otožno razmišljal o svetilki in napaki, ki jo je storil. Bil je obupan, saj je bila ta njegova najljubša stvar od vseh predmetov, ki jih je spoznal. Skoraj za vedno je bila izgubljena. Bil je tako potrt, da je domačo nalogo kar izpustil. Odšel je spat. Šele takrat se je spomnil, da je Božiček poseben, čudežni mož. Napisal mu je pismo:
Dragi Božiček!
Vem da si poseben mož in imaš moč čarovnij. Mi bi lahko, prosim, pomagal poiskati svetilko? Hotel sem jo nazaj, pa je nisem našel, preiskal sem vse, kar sem zmogel. Ne vem več, kje iskati.
Zelo si jo želim nazaj. Oprosti mi za mojo hudo napako, zelo mi je žal, saj nisem poznal njenih čarobnih skrivnosti.
Lep pozdrav
Jure
Ko je napisal to pismo, je zaspal in sanjal o tem, kako sta z Božičkom našla svetilko.
Zjutraj se je prebudil ves prepoten. Res škoda, ker si ni zapomnil, kje sta jo našla. To ga je razžalostilo.
Nenadoma pa je zraven postelje zagledal pismo. Na njem je pisalo:
Dragi Jure!
Videl sem tvoje pismo, a ne morem ti pomagati, saj ne smem kar tako razkazovati svojih moči med ljudmi. Odhajam opazovat ljudi in nakupovat darila za naslednje leto.
Lep pozdrav
Božiček
Nenadoma je dobil idejo! Če je to svetilko videl na oglasu, jo morajo prodajati v trgovini. Poiskal je revijo z oglasom in v njem je pisalo, da stane 23€. In ravnodanes se trgovine odprejo! Odločil se je, da mora zaslužiti nekaj denarja. Svetilka na srečo niti ni bila tako draga. Razbil je svojega pujska in notri našel 10€. Potreboval je še 13€. Razmišljal je, kako bi dobil denar. Glasbil ni znal igrati in ples mu ni bil ljub. Pomagati vsakemu neznancu, pa se mu ni zdelo varno. Zato je napisal pismo Božičku:
Dragi Božiček!
Odločil sem se, da bom zaslužil denar za novo svetilko. Mi jo boš lahko naredil takšno, kakršna je bila prejšnja? Kmalu jo bom šel kupit! Samo moram ugotoviti, na kakšen način naj zaslužim denar. Upam, da mi boš odgovoril. Ker se ti še nisem zahvalil za svetilko, se ti zdaj.
Lep pozdrav
Jure
P.S.To je verjetno moje zadnje pismo. Ne bom ti več težil!
Naslednje jutro je na nočni omarici našel pismo. Na njem je pisalo:
Jure!
Tvoja svetilka je popravljena. Ni ti treba kupiti nove. Našel sem jo in za novo leto jo boš dobil pod smrekico.
Lep pozdrav
Božiček
Jure je bil presrečen. To so prav vznemirljivi prazniki. Zdaj bo moral samo počakati do novega leta. Do takrat pa bo užival v peki piškotov in pošiljanju voščilnic.
KONEC
Tian, Tinkara, Evlalija, Matjaž in Nace, 6. a
