V sredo, 11. 10. 2023, smo imeli učenci 7. a in 7. b kulturni dan. Obiskali smo Vrsno, rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča, kjer smo si ogledali njegovo domačijo, slap, poimenovan po njem, za konec pa smo se povzpeli k cerkvici sv. Lovrenca na Libušnjem, kjer je pesnik pokopan.
Že med potjo po Soški dolini nam je učiteljica Špela predstavila zanimivosti o Solkanskem mostu, o Neptunovem vodnjaku v Kanalu, o griču Mengore, kjer so se zbirali kmečki uporniki, o kužnem znamenju v Volčah pa vse do Savinškovega bronastega kipa Gregorčiča v Kobaridu in Napoleonovega mosta čez Sočo.
Na Vrsnem smo najprej poiskali sporočilo nenavadnega spomenika med 2. svetovno vojno padlim vaščanom, ki ga sestavljajo skale in vodni izvir ter spominja na okoliške planine in Sočo. Potem smo se po ozki poti med značilnimi hišami hribovske vasice približali pesnikovi domačiji, kjer nas je že čakala muzejska vodička in nam najprej predstavila pročelje z obokanimi – »velbanimi« vrati in strmim stopniščem, ki vodi na »gank«. Šimen, kot se je po domače glasilo pesnikovo ime, se je rodil prav tu – kar na pragu, kar je po takratnem verovanju pomenilo, da bo zgodaj odšel od doma v svet. Vstopili smo v nekoč »črno« kuhinjo, polno starih kuhinjskih pripomočkov. V izbi pa smo si ogledali rodovnik Gregorčičevih. Po strmih zunanjih stopnicah smo se povzpeli na gank ter v sobi raziskovali pesnikovo življenje v podobah in dokumentih na časovnem traku, spoznali njegove sodobnike in prijatelje ter njegove osebne predmete: očala, rožni venec in posmrtno masko.
Sprehodili smo se še na griček nad vasjo, od koder smo lahko občudovali pesnikovo goro Krn in Gregorčičev slap, ki ga opeva v svoji pesmi Pastir. Nazaj grede pa smo še pobožali ljubko jagnje in res smo občutili vso lepoto pesnikovega planinskega raja.
Odpeljali smo se še na Libušnje ter občudovali razkošni marmorni spomenik na pesnikovem grobu. Učiteljica Alenka nam je razložila, da zre pesnikova podoba na domače Vrsno in Krn, lira s pretrganimi strunami pa pomeni, da Goriški slavček ne »poje« več. Zanimiv relief čolnarja, ki vodi barko z napisom Slovenija skozi razburkano valovje, in napis »Naš čolnič pogube otmimo« pa nas je spomnil na pesem Soči, kjer pesnik vizionarsko napove hude boje ob tej reki.
Kulturni dan je bil poln lepega doživetja, izkusili smo čist gorski zrak, prosojnost reke, veliko zelenja v neokrnjeni naravi pod čudovito vedro modrino planinskega neba.
No, zdaj se bomo lažje in še bolj doživeto učili pesem Soči.
Besedilo Vida Parditey in Rok Radojevič, 7. b
Fotografije: Tine Cigoj, 7. b
