Ta veseli dan kulture je v Sloveniji neformalen praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 3. decembra, na dan rojstva slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prvič je bil dan obeležen leta 2000 na pobudo Ministrstva za kulturo ob dvestoletnici pesnikovega rojstva. Od takrat je tradicionalno postal tudi dan odprtih vrat slovenskih kulturnih ustanov in brezplačnih predstav za obiskovalce.
Na povezavi https://visitzirovnica.si/pot-kulturne-dediscine-zirovnica/ lahko vstopite v pesnikovo rojstno hišo v Vrbi, ki je ena najbolj obiskanih domačij slovenskih kulturnikov na Poti kulturne dediščine, in si s klikom na France Prešeren osvežite nekaj dejstev iz njegovega življenja.
Vir: SNG Nova Gorica
Žal letos epidemija Covida-19 kroji življenje za zaprtimi vrati tudi kulturnim ustanovam. Zato se knjižni sejmi, predstave in prireditve selijo na splet, kar je hvalevredno, a doživljajsko ne čisto enakovredno. In vendar nam je sobotna premiera gledališke predstave Janko in Metka, ki jo je SNG Nova Gorica neposredno prenašalo na spletu, pričarala nekaj čarobnosti gledališkega vzdušja, ki ga pogrešamo.
Seveda pa nam tudi v tem času »oddaljene bližine« še vedno ostaja branje – pristen stik s knjigo, ki rešuje naš dolgčas in krepi osebno kulturo. AvtorMiha Kovač nam v svojem priročnikuBerem, da se poberem (nominiran za knjigo leta 2020, nagrada knjižnega sejma) odgovori na vprašanja, ki si jih marsikdo zastavlja: Ali ima branje knjig v dobi digitalnih medijev sploh še smisel? Zakaj bi se prebijali čez obsežne romane, ko pa si lahko ogledamo serijo, pobrskamo po spletu ali preprosto čas preživljamo kako drugače? Ponudi nam deset razlogov za branje, ki dokazujejo, da ima branje knjig številne pozitivne stranske učinke: Z branjem knjig si širimo in poglabljamo besedišče, ostrimo sposobnost mišljenja na vseh področjih, krepimo zmožnost razumevanja in se urimo v empatiji – vse to pa so temelji za razmišljanje z lastno glavo, ne nazadnje pa tudi za uspeh in srečo.
Branje omogoča razumevanja sveta in drugih ljudi, ki so nam izkustveno oddaljeni.
V SSKJ je kot 3. pomen gesla KULTURA navedena lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju.
Kulturo neke družbe zrcali tudi odnos do starejših. Glede na to, da prav starostniki najpogosteje podležejo bolezni Covid-19 in so torej najbolj ranljivi del prebivalstva, je odnos do naših (pra)dedkov in (pra)babic tudi izkazovanje kulture v praksi. Sodobna družba utrjuje kult mladosti in velikokrat zapostavlja starejše ali celo krepi predsodke do njih. Kako zelo kratkovidno je takšno ravnanje, nam pove dejstvo, da bomo nekoč (če bomo imeli srečo) skupini starostnikov pripadali tudi sami. In če se nam je težko vživeti v občutke in doživljanje starejših v teh zmedenih časih, ker pač še nimamo lastnih izkustvenih spoznanj, nam prav knjige/zgodbe pomagajo vzbuditi empatijo in vzpostaviti spoštljiv odnos do starosti, ki je za vsako družbo zakladnica izkušenj in spoznanj. Na to nas spomni tudi modrost slovenske ljudske pravljice Pšenica, najlepši cvet, v kateri je kralj dal pobiti vse stare ljudi le zato, ker naj ne bi bili več koristni za kraljestvo. Ko je iskal najpametnejšega moža za svojo hčer, je mladeničem iz kraljestva zastavil tri izzive. Vse tri je uspešno opravil le mladenič, ki je pred usmrtitvijo skril svojega očeta, ta pa mu je pomagal z odgovori in se edini izkazal za modrega. Kralju je tako dokazal, da potrebujemo izkušenost in znanje starih ljudi, in ga prepričal, da je spremenil svoj odnos v spoštljivost.
Današnji čas nam kaže, da sebično, neempatično, nespoštljivo in kruto tekmovalno vedenje nima prave prihodnosti za človeško družbo. Semena spoštljivosti in sprejemanja pa posejemo v obdobju otroštva in mladosti – naučimo se, da so vsa starostna obdobja enako pomembna in spoštovanja vredna.
Morda je prvi korak h kulturi sožitja in podpiranja, da ponovno preberemo staro slovensko ljudsko pravljico PŠENICA – NAJLEPŠI CVET.
